Kako vegetacija hladi mesta - zgodba o dveh prestolnicah
Na poletni dan so lahko mesta za 5-10°C toplejša od okoliškega podeželja. Temne površine absorbirajo sončno svetlobo. Beton shranjuje toploto. Klimatske naprave črpajo vroč zrak na ulice.
To je učinek mestnega toplotnega otoka - in se slabša, ko mesta rastejo in poletja postajajo toplejša.
Površinska temperatura, izmerjena s satelitom nad mestnim jedrom Barcelone med poletnim popoldnevom. Dovolj vroče, da zažge bose noge.
Sateliti Landsat nosijo termalne senzorje, ki merijo površinsko temperaturo. Modra območja so hladnejša, rdeča so toplejša.
Razpon: 27°C do 52°C. Mestno jedro sveti rdeče.
Razpon: 11°C do 42°C. Več modre, več zelenih površin vidnih.
Drevesa in rastline hladijo mesta na dva načina: senca blokira sončno svetlobo, evapotranspiracija pa sprošča vodno paro, ki absorbira toploto.
Eno odraslo drevo lahko zagotovi hladilni ekvivalent 10 sobnih klimatskih naprav, ki delujejo 20 ur.
Kopenhagen ima skoraj trikrat večjo gostoto vegetacije kot Barcelona - in površinske temperature povprečno 10°C nižje.
V vsakem mestu razmerje drži: soseske z več vegetacije imajo nižje površinske temperature. Parki so hladni otoki v morju vroči.
To ni samo vprašanje udobja - ekstremna vročina ubije več ljudi kot katerikoli drug vremenski dogodek. Zelena infrastruktura rešuje življenja.
Drevesa ob ulicah zagotavljajo senco in hlajenje tam, kjer ljudje hodijo.
Vegetacija na strehah zmanjšuje temperature stavb in odtok.
Parki ustvarjajo hladne cone, od katerih imajo korist okoliške soseske.
Ko podnebne spremembe krepijo vročinske valove, mestna vegetacija postaja kritična infrastruktura. Podatki kažejo, katere soseske najbolj potrebujejo zelene naložbe.
